Prvi smučarji so se pojavili na bregovih Dola že leta 1924, ko so bile zime neprimerno bolj mrzle in bogate s snegom kot so zadnja leta. Hribi v okolici Zaboršta, Zajelš in Podgore so bili v tistem času polni smučarjev z doma narejenimi smučmi. Vsaka vas je imela svoj tip smuči. Vsi pa so imeli samo po eno palico, katera je bila močna in seveda posebno koristna pri zaviranju. To je bila vožnja po sistemu “Zdarski”. Tako se je namreč pisal švicarski učitelj smučanja, ki je učil vožnjo z eno samo palico.
Sčasoma so namesto ene palice vsi smučarji imeli že dve, najbolj navdušeni in iznajdljivi pa tudi že prava okovja. Nekateri so se pojavili celo s pravimi tekaškimi vezmi. Tu je bil prisoten vpliv takratnih delavcev, predvsem inženirjev iz Češke, ki so delali v tovarni JUB in v kraj Dol prinašali novo opremo.
Razumljivo je bilo, da se je iz leta v leto krepilo smučanje in povsem normalno je bilo, da so pionirji in mladinci, ki so hoteli v smučanju doseči nekaj več kot pa samo smučanje za razvedrilo, kmalu ustanovili smučarski klub “Ajdovščina” (hrib v bližini Dola).

V začetku marca 1937 so organizirali tudi prvo tekmo v smučarskih tekih na približno 2 kilometra dolgi progi na severni strani Ajdovščine. Nastopilo je skupaj devet tekmovalcev. Zmagovalec je bil Jože Jerman, ki je bil nato več kot pet desetletij gonilna sila smučarskega teka v Dolu. Zato tudi ni slučaj, da je vsakoletna osrednja tekma v smučarskih tekih organizirana s strani TSK JUB DOL, posvečena spominu na Jožeta Jermana kot “Tekma za srebrno smučarsko palico Jožeta Jermana”.

Leta 1945 so bili prav smučarji tekači med pobudniki ustanovitve Fizkulturnega društva Dol. Za ta čas je bilo značilno, da so se pojavila nova imena; v glavnem mlajši bratje in sestre že prekaljenih predvojnih tekmovalcev pa tudi popolnoma nova imena. Med mladinci so tedaj izstopali bratje Kuharji, ki so se jim delno priključili Flereti, Šimenci, Velepci, Premožeti in še ostali.
Kmalu so se začeli nizati tudi uspehi; na republiškem mladinskem prvenstvu leta 1947, ko je v treh skupinah nastopilo čez 150 tekačev, so se naši odlično odrezali. Janez Morela je zmagal pri sterjših mladincih, Jože Kuhar pri mlajših, Vinko Kuhar pa pri pionirjih.

Na prvem tekmovanju z rolkami ob priliki tekmovalne parade v Beogradu je bil na ekshibicijski tekmi Jože Jerman prvi, Lado Velepec pa tretji. Te “rolke” so bile prave smuči, pod katere je ing. Bloudek montiral tri koleščke.
Na državnem mladinskem prvenstvu na Jesenicah leta 1951 pa so tri brate Kuhar, ki so nastopili v društveni štafeti 3x 5 km, ugnali samo varovanci legendarnega Lovra Žemve iz Gorij. Osvojili so odlično drugo mesto.
Uspehe naših smučarjev, predvsem mladincev, je leta 1950 kronal Miro Kuhar, ki je na Pohorju osvojil prvo državno prvenstvo za naše društvo nasploh. Zmagal je med mlajšimi mladinci. Leta 1963 pa so mladinci Janez Šimenc, Anton Premože in Slavko Premože v mladinski štafeti 3×5 km na državnem prvenstvu v Mrkopolju osvojili drugo zlato odličje. Potem pa se je odprlo in državna prvenstva, posebno ekipna v biatlonu, so kar deževala. Čeprav sta bila dva naša tekača, Jože Jerman in Lado Velepec že takoj po osvoboditvi leta 1945 precej blizu starta na prvi povojni zimski olimpiadi v St. Moritzu, jima to ni uspelo.

Prav tako ni uspelo tudi leta 1980 našemu najboljšemu biatloncu Marjanu Vidmarju. Končno pa se je “odprlo” tudi Dolanom; tekača Jože Klemenčič in Andreja Smrekar, biatlonca Marjan Vidmar in Jure Velepec ter trener Slavko Premože so nastopili na olimpiadi v Sarajevu. Jože Klemenčič, naš najboljši tekač do tedaj, je bil na tej olimpijadi najbolje uvrščen Jugoslovan.